Podbela, cerkev sv. Helene

Rušilni potres, ki je 6. maja 1976 ob približno 21. uri z magnitudo 6,5 prizadel območje Furlanije-Julijske Krajine, so čutili prebivalci celotne Slovenije, ob več popotresnih sunkih pa je močno prizadel predvsem severozahodni del Slovenije, zlasti tolminsko, kobariško in bovško občino.

Najbolj so bile prizadete vasi v Breginjskem kotu v sedanji občini Kobarid. V Breginju, Ladri, Smasti, Trnovem in Srpenici je po 6. maju 1976 ostalo brez strehe nad glavo več kot 80 odstotkov prebivalcev.

Sedlo, pokopališka cerkev sv. Križa

Niso se zavedali, kakšna katastrofa jih je zadela

"Na začetku sploh nismo zaznali, da bi bil lahko potres tako katastrofalen. Mama mi je govorila, da tu pri nas večkrat malo potrese, da pa to ni nič takega. Tako tudi tisti prvi dan, tistega majskega večera, nismo slutili, da je bil to potres tako velike razsežnosti," je povedal prebivalec Breginja Pavel Tonkli, sicer predsednik Turističnega društva Breginj, ki skrbi za muzej v starem delu Breginja.

"Tistega večera smo sedeli v kinu, ko je ob deveti uri začelo tresti pod nami, mislili smo, da se nekdo norčuje iz nas. Ko je čez nekaj minut prišel pravi, najmočnejši potresni sunek, pa smo hiteli iz dvorane in noč preživeli na prostem," je povedal Tonkli.

Poleg stanovanjskih hiš so bile poškodovane tudi druge stavbe, med njimi šole in cerkve. "Na tem območju so bile šolske stavbe zelo stare, vse so bile zgrajene okrog leta 1900 v času Avtro-Ogrske. Naša šola v Breginju je bila tako slaba, da so prebivalci sami takrat izglasovali samoprispevek za obnovo in ji prizidali tudi vrtec," je povedala nekdanja učiteljica v Breginju Vida Škvor.

Na dan potresa so tako učiteljice nosile in odnesle vso dokumentacijo iz šole. Popoldne pa se je po pripovedovanju Vide Škvor zgodilo nekaj nenavadnega: stali so pred šolsko stavbo, ko so v zraku zagledali večji kos časopisnega papirja, ki se sploh ni premikal, ampak samo lebdel v zraku. "Zelo nemiren pa je bil tistega popoldneva tudi moj otrok, ki je bil takrat star malo več kot leto dni," se dogodkov tistega dne spominja nekdanja učiteljica Škvor.

V šolski stavbi je imela tudi sama stanovanje, ob potresu pa z majhnim otrokom ni mogla po stopnicah v pritličje. "V dnevni sobi se je vse nekako gugalo, nato pa so se pojavili še neki čudni glasovi, ki jih do takrat še nisem poznala, bilo je kot nekakšno sikanje in kasneje kot bobnenje. Podrl se je del stavbe, razmaknil pa se je tudi zid, saj sem skozenj videla Luno," je povedala Škvor.

Iz drugega nadstropja stavbe so ji kasneje pomagali priti skozi okno, saj se je premaknilo tudi stopnišče in ni bilo več varno za uporabo. Vsem domačinom so nato odprli tovarno, ki je takrat delovala v Breginju, kjer so potem preživeli noč.

Robidišče

Šoloobvezne otroke so poslali na Hrvaško

Pouka nekaj dni po potresu še ni bilo, nato pa so ga znova vzpostavili. Šoloobvezne otroke iz Breginjskega kota so poslali v Lovran, kjer so bivali v meščanski vili in tam tudi zaključili šolsko leto.

Tega se živo spominja tudi tedanja učenka osnovne šole v Breginju Tatjana Terlikar, ki danes sama poučuje v breginjski podružnični osnovni šoli. Otroci so imeli kljub prijaznosti domačinov in materinskemu odnosu tedanjih učiteljic predvsem veliko domotožje, je povedala v pogovoru. Prve štiri razrede osnovne šole v Breginju je tedaj obiskovalo 28 učencev v dveh kombiniranih razredih.

"Take vasi, kot je bil tedaj Breginj, si ne moreš več zamisliti, da bi jo še zgradili. Moramo pa pogledati naprej, življenje mora teči naprej," je dejal Tonkli.

Majskemu potresu pa je 15. septembra istega leta sledil še en močan popotresni sunek z magnitudo 5,9, ki je povzročil precej dodatne škode. Številne objekte, ki jih niso utegnili sanirati po majskem potresu, je septembrski dokončno porušil.

Skupno število v potresih povsem uničenih objektov v Sloveniji je tako naraslo na okoli 4000. Poleg tega je bilo poškodovanih še okoli 11.000 zgradb.

Pri obnovi so pomagali številni prostovoljci in podjetja, ki so prebivalcem Gornjega Posočja zagotovila predvsem dovolj bivalnih enot, česar se domačini še po toliko desetletjih s hvaležnostjo spominjajo.

Močno poškodovane tradicionalne kamnite hiše v Breginju

Denar za novo šolo so zbirali v Makedoniji

Pomoč pa so domačini dobili tudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije - tako so v Breginju postavili novo zidano šolo že dobro leto po potresu, denar zanjo pa je prispevala Makedonija, zato so jo poimenovali po velikem makedonskem revolucionarju Gocetu Delčevu.

Breginj je pred potresom sicer veljal za biser značilne beneško-slovenske arhitekture s statusom spomenika prve kategorije. Potres je stari del kraja skoraj povsem uničil. Ostale so le tri hiše kot spomin na edinstveno arhitekturo.