Kako se je v zadnjem času spremenil položaj delavcev – ali opažate izboljšanja ali poslabšanja?

Položaj delavcev je odvisen od marsičesa in ga težko ocenjujemo enovito. V zadnjih letih so gotovo znaki, da se na nekaterih področjih ta izboljšuje. Viša se povprečna plača, na novo je bil uzakonjen zimski regres, imamo rekordno visoko zaposlenost, izboljšal se je tudi položaj brezposelnih, varnost in zdravje pri delu, možnost udeležbe pri dobičku, ipd. Na drugi strani je prisotna inflacija, ki draži vsakodnevne potrebščine, zaradi globalnih razmer se viša cena energentov in pričakovati je, da se bo povišanje cen odrazilo tudi v inflaciji, ki bo najbolj prizadela tiste z nižjimi dohodki. Položaj delavcev je tako vedno v ravnotežju, v okviru katerega se je potrebno stalno prizadevati za ohranjanje in izboljšanje položaja. Ravno zaradi izpostavljenosti globalnim dogodkom, ki majhno državo, kot je Slovenija, lahko še posebej težko in nenadno prizadenejo, je potreben delujoč in kvaliteten sistem socialne varnosti, ki nudi ustrezno varnostno mrežo tistim, ki so brez svoje krivde najbolj prizadeti. 

Ali opažate več kršitev delovne zakonodaje v določenih panogah kot drugje? Kje so največji izzivi?

Več kršitev je zaznati v poslovnih sistemih, kjer ni tradicije organiziranega sindikata in pri manjših zasebnih delodajalcih (gradbeništvo, trgovina, zasebno zobozdravstvo, gostinstvo, zasebno varovanje, reševalci iz vode, storitve čiščenja…). Najpogostejše kršitve zaznavamo pri odmeri in pravici koriščenja letnih dopustov, nespoštovanju kolektivnih pogodb, vračanju regresa nazaj delodajalcu v gotovini, napačna odmera nadomestila za praznike in koriščenje letnih dopustov, nepriznavanje ali kršitve pri izplačilih dodatkov (dodatek na delovno dobo, nočno delo, delo na nedelje in praznike), prenizko obračunana povračila stroškov prevoza na delo in z dela, prenizka ali celo primeri brez povračila za prehrano med delom, prenizka izplačila bolniških nadomestil, neizvajanje preventivnih in obdobnih zdravstvenih pregledov za zaposlene. Predvsem pri tujih delavcih beležimo tudi zlorabe kot so zahteve za odprtje s.p. namesto redne zaposlitve pri delodajalcu, zaračunavanje obveznih licenc za opravljanje dela v breme delavcu, zaračunavanje stroškov pridobivanja vize delavcu…Pogosto zaposleni tudi soglašajo s spornimi praksami, dokler dialog z delodajalcem traja in se ne zakomplicira.

Ali se še srečujete z zlorabo pogodb za določen čas, ki se uporabljajo namesto pogodb za zaposlitev za nedoločen?

Zlorabo instituta pogodbe za nedoločen čas beležimo več pri tujih delavcih in manjših delodajalcih. Večji poslovni sistemi tako v zasebnem kot javnem sektorju pa že praviloma prakticirajo sklepanje pogodb za nedoločen čas, kjer se določi doba za poskusno delo. V primeru, da delavec ne opravi uspešno poskusnega dela, lahko delodajalec enostavno odpove pogodbo v roku 7 dni po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tako da beležimo spornih praks manj kot v preteklosti. Tu bi opozorili tudi na delovanje inšpektorata za delo, pozvali delavce, ki so člani sindikata, da imajo možnost, da njihovo pogodbo preverimo v ZSSS, da jim nudimo brezplačno strokovno svetovanje in pravno zastopanje ter podporo pri uveljavljanju delovnega razmerja za nedoločen čas, če pogoji za določen čas ne obstajajo.

So glede spoštovanja delovnopravne zakonodaje oziroma kršitev v slovenski Istri kakšne posebnosti ali pa sledimo splošnim trendom na tem področju?

Posebnost regije je predvsem ekonomski položaj zaposlenih. Po zadnjih podatkih SURS se povprečna bruto plača v obalno-kraški regiji giblje okoli 2.350 do 2.400 evrov, kar je pod slovenskim povprečjem, ki znaša približno 2.480 di 2.510 evriv bruto. Statistično nižje plače pa je treba gledati v kontekstu zelo visokih življenjskih stroškov. Slovenska Istra ima najemnine med najdražjimi v državi, hkrati pa je možnosti za nastanitev delavcev v kapacitetah pri delodajalcih premalo. To pomeni, da si zaposleni za svojo plačo lahko privoščijo manj kot v večini drugih regij in težje dosegajo osnovni življenjski standard. Dodatno situacijo otežuje struktura gospodarstva, kjer prevladujejo storitvene dejavnosti, zlasti turizem in povezane dejavnosti. Zato so pogostejše težave pri usklajevanju delovnega časa in koriščenju letnega dopusta, kar najbolj občutijo zaposleni starši.

S sindikalnimi zaupniki v Novi Gorici, kjer so v okviru sindikata GLOSA v ZSSS podprli zaposlene - člane sindikata.

Kako ocenjujete odnos delodajalcev do sindikatov danes, je več dialoga?

Dialog je načeloma prisoten, kjer imamo tradicijo organiziranih sindikatov po podjetjih, seveda pa v posameznih podjetjih, dejavnostih, in za posamezna področja obstajajo izjeme. Pomembno se je zavedati, da je socialni dialog na vseh ravneh pomembna pridobitev moderne države (nivo podjetij, nivo panoge, nivo države), ker se skozi njega oblikujejo rešitve, ki so bolj kvalitetne, bolj vključujoče in bolj legitimne. Zaradi istega imajo vsi akterji v socialnem dialogu tudi odgovornost, da ta dialog vzdržujejo. To pomeni sindikalni zaupniki v podjetjih, sindikati dejavnosti na nivoju panog, predstavniki sindikalnih central na ESS-ju… Ni nujno, niti ni pričakovano, da se vsi o vsem vsakič strinjajo, pomembna pa je volja za konstruktiven dialog, zbliževanje stališč in iskanje kompromisa. Pot nesodelovanja vodi v konflikt tako na podjetniški ravni, kot na ravni dejavnosti ali države. Zato je dialog še toliko bolj pomemben takrat, ko so razmere težje in ko je njegovo vodenje zahtevno.

Kakšni so trenutno največji izzivi za kolektivna pogajanja v zasebnem sektorju?

Vsaka dejavnost se sicer sooča s svojimi specifikami. Skupni izziv bo opredelitev novega plačnega modela, hkrati pa tudi dogovor o novih vsebinah, ki jih bodo morale kolektivne pogodbe vsebovati v prihodnosti, kot so vseživljenjsko učenje, vpeljevanje novih tehnologij (avtomatizacija, digitalizacija) na delovna mesta, učinki zelenega prehoda in podobno. V letu 2026 so največji izzivi pri usklajevanju plač glede na enormni dvig zneska minimalne plače, ki je povzročil veliko kompresijo v strukturi plač. Potem pogajanja za določitev letnih regresov, kjer delodajalci logično kalkulirajo obveznosti izplačila tako letnega regresa kot dodatno obvezno izplačilo zimskega regresa. Stresna situacija je tako na obeh straneh.

Kakšno vlogo ima država pri zaščiti delavskih pravic, bi morala biti bolj aktivna?

Že leta smo kritični do Inšpektorata RS za delo - IRSD in njegove vloge kot inšpekcijskega organa na področju trga dela. Strinjamo se sicer, da je potrebno za IRSD nameniti več sredstev in kadra, vendar pa bi se po našem prepričanju dalo narediti veliko preko drugačne organizacije dela, določitve dodatnih pristojnosti inšpektorata, prepoznavanjem kritičnih področij v naprej in pravočasnega ukrepanja, transparentnosti delovanja, določitve bolj učinkovitih sankcij za pogoste oziroma ponavaljajoče kršitelje ipd. Slednji predstavljajo nelojalno konkurenco do delodajalcev, ki spoštujejo predpise. Vloga države se ne konča, ko je zakon sprejet. Potrebno je zagotoviti njegovo izvajanje v praksi, pri čemer imata tudi nadzor in sankcioniranje ključno vlogo. Dodatno smo kritični do državnih institucij kot sta ZZZS in ZPIZ. Postopki pridobivanja Odločb so birokratizirani, trajajo predolgo in povzročajo stiske tako zavarovancem kot delodajalcem.

V nekaterih primerih vidimo, da se v sodnih sporih zaradi kršitev delovnopravne zakonodaje znajdejo tudi družbe, kjer država nastopa kot pomemben delničar. Kako to komentirate?

V ZSSS menimo, da bi morala biti država zgled za spoštovanje pravic delavcev, pa tudi zgled za kvalitetna in varna delovna mesta. Zato od predstavnikov države v takšnih podjetjih tudi pričakujemo, da bi se aktivno zavzemali najmanj za spoštovanje delovnopravne zakonodaje, pa tudi za to, da bi bila delovna mesta varna in kakovostna. Država bi morala večjo pozornost položaju delavcev nameniti tudi v okviru javnih naročil, kjer bi morali biti vpeljani kriteriji, ki bi zagotovili, da so podjetja, ki so izbrana, takšna, ki spoštujejo pravice delavcev, imajo vzpostavljen socialni dialog v podjetju, ne pa da je odločilen ali edini kriterij cena ipd. Država bi morala v javnih podjetjih in v družbah v portfelju SDH d.d. več narediti tudi na področju insourcinga, saj ne bi smela biti zgled za outsourcanje kadra zgolj zaradi navideznega zniževanja stroškov dela na račun standarda delovnopravnih pravic tistih, ki zanje opravljajo delo. Ker v večini primerov storitve dela preko zunanjih izvajalcev niso cenejše, ampak dražje. Če razgrnete bilance teh družb, je vse to lepo razvidno. Je pa res, da se delodajalcem v tem primeru ni potrebno ukvarjati s temi kadri, temveč odgovornost prenesejo na zunanje izvajalce.

Če bi morali danes izpostaviti eno ključno pravico, za katero se bo treba v prihodnje še posebej boriti, katera bi to bila?

V ZSSS je v ospredju delavskega boja gotovo pravica do socialne varnosti in prizadevanje, da se ohrani sistem solidarnosti, ki v naši družbi omogoča relativno visoko kvaliteto življenja. Pojavljajo se namreč napadi na financiranje socialnih blagajn, ki lahko vodijo v krčenje pravic brezposelnih, invalidov, upokojencev in vseh prebivalcev, ki bodo potrebovali zdravstveno oskrbo. Nedopustno je, da bi se dohodki najbogatejših in dobički tistih s kapitalom povečevali na račun socialnih pravic vseh. Napačna je smer, kjer se konkurenčnost gospodarstva želi graditi na zmanjševanju javnih storitev in socialne varnosti prebivalcev, namesto na kvaliteti delovnih mest in investicijah v dodano vrednost. Zato bo boj za ohranitev solidarnostne družbe, pravic socialne varnosti, javnih storitev in za ohranitev kvalitete življenja gotovo v ospredju v prihajajočem času.