Kamni na obali niso le dekoracija, saj varujejo tla pred erozijo in služijo kot zavetje drobnim organizmom. Njihovo premikanje uničuje mikroskopska življenjska okolja, hkrati pa spreminja značaj naravnega prostora. Stolpiči spodbujajo tudi množično posnemanje, kar dodatno obremenjuje občutljivo obalno okolje.

V objavi se avtor sprašuje, ali ljudje hodijo v naravo zaradi nje same ali predvsem zaradi objav na družbenih omrežjih. Poudarja, da narava ne potrebuje našega podpisa v obliki zloženih kamnov.

Kot primer navaja Himalajo, kjer imajo kamniti stolpiči poseben pomen. Namreč uporabljajo jih kot duhovne označbe poti ali molitvene simbole. Tam gre za del kulturne in verske dediščine. V slovenskem obalnem okolju pa takšna praksa nima zgodovinske podlage, saj gre za uvožen trend, ki naravi prej škodi kot koristi.

Na koncu objave poziva k spoštovanju narave in poudarja, naj jo pustimo takšno, kot je, divjo, tiho in neokrnjeno. Če že želimo nekaj izraziti, naj to pokažemo s spoštovanjem do prostora, ne pa z zlaganjem kamnov. Avtor se zahvaljuje vsem, ki ohranjajo lepoto obale s tem, da je ne spreminjajo.