Gre za projekt, v katerega so vključeni Mestni muzej naravne zgodovine, Oddelek za bioznanosti Univerze v Trstu in Jadransko speleološko društvo. Sladkovodni polž, ki domuje na Novi Zelandiji, bi lahko pripotoval v Trst v prvih dneh maja leta 1945 z novozelandskimi vojaškimi enotami. Morda pa je iz drugih delov sveta prišel kasneje. Dejstvo je, da gre za eno najbolj invazivnih vrst, kar jih je človek razširil po različnih celinah.

Terezijanski vodovod povezuje središča Trsta z osrčjem Krasa. Rovi, ki se vijejo od Svetega Ivana do kamnoloma Faccanoni, so delo inženirjev iz časa Marije Terezije. Iskali so podzemne vode. Predore so po stotih letih spet sprostili tržaški speleologi, vključno s 400 metrov dolgim predorom Tschebull. Odstraniti je bilo potrebno pesek, gradbene ostanke in veliko drugega materiala. Med raziskovanjem so ugotovili, kje se fliš spremeni v apnenec. Gre za pravo geološko znamenitost.

Z raziskavami so začeli leta 2022 in jih s sprostitvijo zadnjega dela vodovoda zaključili oktobra lani. Kako se je v teh ne najbolj čistih vodah znašel novozelandski blatnik, ostaja uganka. Prav tako še ni znano, kako bi lahko njegova prisotnost vplivala na podzemne vode, saj se v tako ekstremnih razmerah ne more več kot toliko razmnoževati, pod zemljo pa tudi ni kakšne posebne biotske raznovrstnosti, ki bi jo lahko ogrozil.

Blatnik je znan po tem, da lahko doseže gostoto do pol milijona primerkov na kvadratni meter. Predvsem je znan kot izredno požrešen. V nekaterih vodotokih po svetu si je uspel zagotoviti do tri četrtine vseh razpoložljivih hranilnih snovi, zato se je tam zmanjšala prisotnost drugih živalskih vrst in ribje populacije. Ponekod so polžki zamašili cevi in filtrirne sisteme, ker so se tako gosto namnožili. Strokovnjaki še menijo, da bo potrebno raziskati tudi druge vodotoke in se izogniti morebitnim neprijetnim presenečenjem v Trstu.