Kakšni so vaši vtisi po štirih letih parlamentarnega dela, glede na to, da ste bili v politiki novinec? 

Štiri leta v Državnem zboru so bila zame zelo intenzivna in poučna izkušnja. Spoznal sem, kako kompleksen je politični sistem in kje so realne meje vpliva posameznika. Hkrati pa smo zaradi močnega rezultata Gibanja Svoboda lahko na državni ravni ter tudi v Slovenski Istri in Izoli premaknili številne pomembne projekte. V tem mandatu niso ostale le besede, ampak so bile zastavljene konkretne rešitve, ki so danes že v fazi izvedbe.

Na katerih področjih ste bili najbolj aktivni?

Najbolj dejaven sem bil na področjih izobraževanja, kmetijstva in zdravstva. Sem podpredsednik odbora za izobraževanje, kar je logično nadaljevanje moje poklicne poti – skoraj 15 let sem delal v osnovni šoli, nato še dolgo v športu. V politiki hitro ugotoviš, da ničesar ne moreš doseči sam. Ključno je sodelovanje, zlasti na regionalni ravni. Prednost Slovenske Istre je bila, da smo imeli več poslancev iz iste politične skupine, kar je omogočalo neposredno komunikacijo z ministri in hitrejšo realizacijo projektov.

Vaš glas se je slišal predvsem pri vprašanjih ribištva. Kaj so bili glavni problemi, ki ste jih naslavljali?

Ribištvo mi je blizu že zaradi tega, ker prihajam iz Izole, ribiškega mesta. V zadnjih desetletjih je bila ta panoga izrazito zapostavljena, pogosto obravnavana zgolj kot gospodarska dejavnost, sam pa sem večkrat poudarjal, da gre tudi za pomemben del kulturne dediščine in identitete obalnih krajev, ki jo je treba kot takšno zaščititi. Kot prebivalec Slovenske Istre sem bil priča številnim politizacijam ribištva, pogosto na škodo ribičev. Kot predstavniku istrskih občin mi takšen pristop ni bil sprejemljiv – nekaj je politično obračunavanje, nekaj povsem drugega pa iskanje konkretnih in učinkovitih rešitev. Zato smo s kolegicama poslanko Tamaro Kozlovič in ministrico Matejo Čalušić dosegli, da je vlada ribičem prisluhnila pri vprašanju arbitražnega sporazuma.

Sprejet je bil Zakon o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča (ZUVRAS), s katerim smo ribiče prvič tudi sistemsko in pravno zaščitili. To pomeni, da ribiči ne morejo biti oškodovani v primeru posegov ali zasegov njihovega premoženja s strani hrvaških oblasti zaradi neupravičeno naloženih glob. Država se je z zakonom jasno zavezala, da bo stala za njimi – ne več zgolj z ustnimi obljubami, temveč z zakonsko podlago.

Ribičem je danes zagotovljena tudi stalna pravna pomoč, 24 ur na dan, vse dni v letu, na hrvaškem ozemlju. Arbitražna razsodba je jasna – dve tretjini Piranskega zaliva pripadata Sloveniji –, vendar se v praksi ribiči še vedno soočajo z ovirami, saj Hrvaška razsodbe ne priznava. Večjih incidentov sicer ni več, kar kaže tudi na zavedanje obeh držav, da gre za prijateljski državi, ki morata te zadeve reševati odgovorno. Ker pa je ribolov v delu zaliva, kjer se po pričevanju ribičev zadržuje največ rib, še vedno oviran, smo z 15. členom ZUVRAS-a uvedli tudi mehanizem nadomestila za izpad dohodka zaradi oviranega gospodarskega ribolova. S tem ribičev nismo zaščitili zgolj pravno-formalno, temveč tudi dejansko – z možnostjo finančnega nadomestila v času, ko zaradi omejitev ne morejo opravljati svojega dela.

To velja tudi za področje školjkarstva? 

Tako je. Menim, da smo školjkarjem uspeli zagotoviti preživetje. V zadnjih letih se je namreč pojavil nov pojav, ki ga v preteklosti ni bilo: orade so začele množično napadati školjke. Leta 2023 je to privedlo do tega, da so orade pojedle večino letine na školjčiščih, ki so razširjena po celotnem območju Piranskega zaliva, Strunjana, Debelem rtiču… Skupaj s Tamaro Kozlovič sva na to problematiko javno opozorila, ter pozvala Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da se mora vlada odzvati. Do odziva je prišlo zelo hitro – s približno 280.000 evri pomoči je država omogočila, da se je školjkarstvo ohranilo. Ministrica Mateja Čalušić, ki je v Istri doma, je pokazala veliko posluha. Brez te pomoči bi danes školjkarjev praktično ne imeli več.

S sprejetjem pomorskega prostorskega načrta, ki omogoča umik školjčišč stran od obale, se je omogočilo tudi selitev školjčišč, kjer orade niso aktivne. Takšno prakso že izvajajo tudi v Italiji, kjer so območja za školjkarstvo parcelirali vsaj dve navtični milji od obale, saj so tam orade bistveno manj prisotne in posledično je škoda manjša. Školjkarji so si takšen pristop želeli že dolgo in so želeli sodelovati na razpisih za pridobivanje teh območij, vendar v preteklosti za to ni bilo posluha. Zdaj se je to končno spremenilo in školjkarji so do teh območij tudi dejansko prišli. Hkrati se po novih pravilih lahko za vodje izlova orad v školjčiščih javijo na razpis tudi školjkarji sami in s tem pohitrijo postopke v obdobju aktivnosti orad.

Na področju kmetijstva bi izpostavil tudi oljkarstvo, kjer smo prav tako naredili pomembne korake naprej. Slovenska Istra je naravno okolje oljk, zato se nam je zdelo smiselno, da se celotna zgodba, povezana z oljkarstvom, umešča prav v ta prostor. V ta namen so bila odobrena sredstva ZRS-ju s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije za Kompetenčni center za oljkarstvo in druge mediteranske kulture na Plavjah, ki je že v fazi gradnje.

Izobraževanje vam je kot športniku in športnemu pedagogu tudi strokovno zelo blizu – katere so bile teme, ki ste jih poudarjali? 

Res je. Ena prvih mojih poslanskih pobud v Državnem zboru je bila ravno iz tega področja. Kot športni pedagog sem namreč zaznal izrazito stisko otrok, ki je bila neposredna posledica covidnih ukrepov. Rezultati športnovzgojnega kartona, s katerim se merijo motorične sposobnosti otrok, so pokazali tudi do 17-odstotni upad teh sposobnosti, kar je zelo zaskrbljujoče. Ti negativni kazalniki so me spodbudili k prepričanju, da je treba problematiko nasloviti sistemsko, predvsem s povečanjem števila ur športne vzgoje, zlasti v osnovni šoli. Zato sem takrat podal pobudo za sklic seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino, na kateri sem predstavil zbrane podatke. Seje so se udeležili tudi predstavniki Fakultete za šport, ki so dodatno potrdili, da je stanje alarmantno. Motorične sposobnosti namreč pomembno vplivajo tako na učni uspeh otrok kot tudi na njihovo duševno zdravje, kar velja tudi za mladostnike. Ministrstvo je tem ugotovitvam sledilo in že leta 2023 objavilo razpis za povečanje števila ur športne vzgoje.

V istem obdobju se je izvajal tudi pilotni projekt RAP oziroma Razširjeni program. S sprejetjem Zakona o osnovni šoli leta 2024 je bil Razširjeni program sistemsko umeščen v program osnovne šole. Za področje športa je to izjemno pomembno. Razširjeni program temelji na treh stebrih, pri čemer sem se posebej zavzel za steber "gibanje za zdravje". Ta šolam omogoča izvajanje dodatnih, strokovno vodenih gibalnih aktivnosti poleg rednih ur športne vzgoje. Otrokom, ki se vključijo v RAP, je tako omogočeno, da imajo vsak dan vsaj eno uro strokovno vodene športne dejavnosti. Prepričanje, da povečanje števila ur športne vzgoje pomeni dodatno obremenitev otrok, je napačno. Gibanje namreč predstavlja razbremenitev in ne obremenitev. To potrjujejo tudi švedske raziskave, ki so pokazale, da so imeli otroci, ki so jim eno uro pouka maternega jezika nadomestili z dodatno uro športne vzgoje, celo boljše rezultate iz maternega jezika kot tisti, ki so imeli več ur jezika in manj gibanja. Prav to napačno razumevanje vloge športa moramo preseči in tudi pri nas vzpostaviti sistem, ki bo gibanju dal mesto, ki mu pripada.

Ali večja vloga športa v šolah že daje rezultate?

Vsakoletna analiza, ki jo opravi Fakulteta za šport skozi meritve za športno vzgojni karton, kažejo na to, da se slika motoričnih sposobnosti zelo izboljšuje. Smo že skorajda na letu 2019. Ne more pa to biti potuha, da se tu ustavimo. Posledic Covida ne bo verjetno nikoli mogoče popolnoma popraviti, pa ne samo zaradi tega, ker se otroci niso dovolj gibali. Živimo v družbi, v kateri so otroci obmirovali tudi zaradi razvoja tehnologij. Danes so raje pred elektronskimi napravami. Zakaj? Ker hitreje zadovoljujejo svoje potrebe. V športu, v normalnem življenju moraš bistveno več vlagati v to, da prideš do nekega rezultata, v virtualnem svetu je pa to bistveno lažje. Nekaj napišeš, dobiš lajk, zate je to že potrditev. V normalnem življenju pa temu ni tako. In otroci žal stremijo  k hitrim rezultatom in k temu jih navaja tudi družba.

Torej vidite neko protiutež in rešitev v vrnitvi otrok in mladine h gibanju, športu?

Absolutno. Človekov razvoj – že pred rojstvom in nato skozi celotno otroštvo – poteka skozi gibanje. Gibanje spodbuja prekrvavitev in neposredno vpliva na razvoj možganov. Več ko se otrok giblje, zlasti do šestega ali sedmega leta starosti, boljše temelje ima za nadaljnji razvoj. A to se mora nadaljevati tudi kasneje. Enako velja za mladostnike, zato imamo program "Zmigaj", ki se je, podobno kot razširjeni program v osnovni šoli, začel projektno izvajati tudi v srednjih šolah in dijaških domovih. Z novelo Zakona o visokem šolstvu, sprejetim leta 2025, smo uvedli tudi obvezno ponudbo športnega programa na fakultetah. Ključno je, da to vertikalno povezavo – od vrtca do fakultete – ohranimo in je ne prekinjamo, saj ima vsaka prekinitev dolgoročne posledice.

Vrnimo se na področje Izole, kjer ste kandidirali. Ste obljube, ki ste jih dali volivcem, izpolnili?

Da, trije ključni projekti, ki sem jih obljubil, so danes v fazi izvedbe. Prvi je nova telovadnica za vse srednje šole v Izoli – zunaj je razpis za izbor izvajalca gradnje, pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje, vrednost investicije je med 6 in 7 milijoni evrov. Drugi projekt je nov Dom starejših občanov Izola, ki bo v kratkem vključen v Načrt razvojnih programov, investicija pa znaša 22 milijonov evrov. Tretji projekt je nova Fakulteta za vede o zdravju ob Splošni bolnici Izola, s predvidenim novim programom Medicine v letu 2027, vrednost investicije približno 28 milijonov evrov. Ti projekti niso pomembni le za Izolo, temveč prispevajo tudi k razvoju celotne Slovenske Istre.

O infrastrukturnih projektih je bilo že veliko govora, morda bi na kratko povzeli, na katerih področjih ste bili aktivni?

V tem mandatu smo se posvetili trem področjem, ki smo jih izpostavljali v volilni kampanji, in sicer "voda, železnica, ceste". Prvo je vodooskrba slovenske Istre, ki vključuje sodelovanje istrskih in kraških občin. Drugi je pohitritev izgradnje drugega tira in novega vzporednega tira, tretji pa cestna infrastruktura – gradnja Serminske in Bertoške vpadnice, ter razvinjetenje obalne hitre ceste. Gre za projekte, ki so ključni ne le za slovensko Istro, temveč so del državnih strateških projektov.

Za prihodnje smo dali pobudo za pohitritev postopkov pri sprejemanju DPN za povezavo Kopra z Dragonjo, kar verjamem, da bo realizirano leta 2027. Posebno pozornost smo namenili tudi protipoplavni zaščiti. V Izoli se je začela gradnja suhih zadrževalnikov (3,5 MIO), ki so ključni za regulacijo hudourniških voda in preprečevanje poplav, zlasti ob povečanih plimah. Staro mestno jedro Izole ima največ težav, saj so cevi stare več kot 100 let in služijo tako meteornim kot fekalnim vodam. Študije so pokazale, da je edina rešitev širitev obstoječih cevi in dodajanje novih, kar pomeni investicijo v višini približno 9 milijonov evrov. Ker občina tega ne more financirati sama, sem projekt naslovil na Ministrstvo za naravne vire in prostor, kjer se dogovarjajo o pilotnem projektu. Izola bi lahko postala model, kako rešiti podobne izzive tudi v Piranu, Kopru in po potrebi v Ankaranu.

Se vam zdi, da bi morala projekte protipoplavne zaščite prevzeti država, glede na počasno izvajanje po posameznih občinah?

Da, menim, da bi morala protipoplavna zaščita postati državna odgovornost. Država se je že zavezala, da bo izvedla vodne in protipoplavne študije za celotno državo, kar je pravilen pristop. Tako kot imamo druge infrastrukture pod državnim nadzorom, bi morala država prevzeti tudi načrtovanje in izvajanje protipoplavnih ukrepov. Občine same tega ne zmorejo – pogosto zaradi parcialnih interesov, zapletenih lastniških razmer in premajhnih proračunov, saj večina slovenskih občin šteje manj kot 5–10 tisoč prebivalcev. Brez državnega vodstva bi bile finančne in operativne obremenitve za občine prevelike, prebivalci pa ostali prepuščeni posledicam poplav.

Ste v tem času, ko ste v politiki, opazili kakšno posebno lastnost državne politike, ki je od zunaj manj očitna?

Ena od lastnosti, ki je navadnim državljanom pogosto manj očitna, je način, kako politika manipulira s pozornostjo. Ljudje smo preobremenjeni z informacijami, ki pogosto nimajo neposrednega vpliva na naše življenje, a nas kljub temu zmedejo in odvrnejo od resničnih problemov. Politika to pogosto zlorablja – mediji in socialna omrežja so polni površnih informacij, medtem ko so ključne teme potisnjene v ozadje. Poleg tega me moti pomanjkanje kulture priznanja napak. Napake so človeške in če jih priznamo, se iz njih lahko učimo; če jih zanikamo ali jih obrnemo proti drugim, pa škodujemo vsem. Poseben problem so socialna omrežja, kjer lahko vsak izrazi mnenje, ne glede na resničnost ali spoštovanje, kar ustvarja veliko žaljivk in diskreditacij. Osebno sem za argumentirano kritiko, ki temelji na dejstvih, ne za površno zavajanje ali razpravljanje brez odgovornosti.

Kdaj boste sprejeli dokončno odločitev glede vnovične kandidature? Ste še vedno v dvomih? 

Sem že evidentiran kot kandidat, stranka ima svoje postopke, ki se bodo zaključili na konvenciji 14. februarja, takrat bo vse jasno. Osebno pa še premlevam svojo odločitev. Glavni razlog je družina. Imam tri otroke, vsakodnevne vožnje iz Izole v Ljubljano in nazaj pomenijo, da preživljam z njimi manj kakovostnega časa. Kot pedagog mi to zelo veliko pomeni, saj želim biti prisoten v njihovem življenju. Hkrati pa vidim, da smo v tem mandatu premaknili projekte, ki sem si jih želel, in težko bi jih pustil nedokončane. To me spominja na lekcijo iz srednje šole, kjer me je učitelj naučil, da nikoli ne smemo podvomiti v svoje delo, dokler nismo prepričani z nasprotnimi argumenti. Stojim za tem, kar sem dosegel, hkrati pa me družina uči, kaj je v življenju res najpomembnejše – čas in bližina z najbližjimi. V kolikor bom kandidiral, bom naredil vse, da zaupanje upravičim.