Ker se satelit giblje z izjemno veliko hitrostjo, znanstveniki ne morejo natančno določiti, kje bodo morebitni ostanki padli na Zemljo. Časovno okno ponovnega vstopa namreč zajema skoraj cel dan, kar pomeni, da bi lahko satelit v atmosfero vstopil praktično kadarkoli v tem obdobju.

Nasa in ameriške vesoljske sile pričakujejo, da bo večina satelita ob prehodu skozi atmosfero zgorela, vendar obstaja možnost, da nekateri trdnejši deli ne bodo uničeni. Kljub temu je tveganje za ljudi zelo majhno – verjetnost, da bi padajoči deli poškodovali človeka, ocenjujejo na približno 1 proti 4.200, kar pomeni okoli 0,02 odstotka.

Sončeva aktivnost je pospešila padec

Satelit sicer ni več deloval že od leta 2019, ko je misija uradno zaključila delovanje. Znanstveniki so sprva predvidevali, da bo plovilo v Zemljino atmosfero vstopilo šele okoli leta 2034, vendar so nove izračune spremenile razmere v vesolju.

Sonce je namreč v zadnjih letih doseglo vrhunec svoje aktivnosti, kar pomeni več sončnih izbruhov in močnejši sončev veter. Zaradi tega se je zgornji del Zemljine atmosfere segrel in razširil, kar je povečalo zračni upor na satelit in pospešilo njegovo spuščanje proti Zemlji.

Ko satelit začne ponovno vstopati v atmosfero, se giblje s hitrostjo približno sedem do osem kilometrov na sekundo. Zaradi trenja z zrakom se plovilo hitro segreje, zato večina konstrukcije zgori ali razpade na višini med približno 80 in 120 kilometri nad Zemljo.

Ta proces običajno traja med pet in petnajst minutami, medtem ko lahko večji deli iz trdnejših materialov, kot sta jeklo ali titan, razpad preživijo in nato še nekaj časa padajo proti površju.

Ko se satelit razdrobi, posamezni kosi zaradi zračnega upora hitro izgubijo hitrost in začnejo padati proti tlom. Celoten proces spuščanja lahko traja od približno 20 do 45 minut, v nekaterih primerih pa tudi do ene ure.

Ker se ostanki še vedno premikajo z veliko vodoravno hitrostjo, lahko padejo na zelo dolg pas Zemljine površine, ki lahko meri tudi več kot tisoč kilometrov.

Satelit, ki je preučeval Zemljin zaščitni ščit

Van Allen Probe A je bil eden od dveh identičnih satelitov, ki jih je Nasa izstrelila 30. avgusta 2012. Sondo in njeno dvojčico Van Allen Probe B so prvotno poslali v vesolje z načrtom, da bi delovali približno dve leti, vendar je misija trajala precej dlje.

Satelita sta od leta 2012 do 2019 preučevala Van Allenove pasove, območja nabitih delcev, ki jih zadržuje Zemljino magnetno polje. Ti pasovi delujejo kot naravna zaščita planeta, saj ustavljajo kozmično sevanje, sončne nevihte in stalni tok sončevega vetra, ki bi lahko škodovali življenju na Zemlji in poškodovali tehnologijo.

Razumevanje teh pojavov je za znanstvenike izjemno pomembno, saj vplivajo tudi na delovanje komunikacijskih sistemov, navigacijskih satelitov, električnih omrežij in celo na varnost astronavtov v vesolju.

Med misijo sta sondi zbrali doslej najobsežnejše podatke o Zemljinih stalnih sevalnih pasovih, poimenovanih po znanstveniku Jamesu Van Allenu. Znanstveniki te podatke še danes uporabljajo za napovedovanje vpliva sončne aktivnosti in vesoljskega vremena na tehnologijo in življenje na Zemlji.

Med pomembnejšimi odkritji misije je bila tudi prva potrditev obstoja začasnega tretjega sevalnega pasu, ki se lahko pojavi ob zelo intenzivni sončni aktivnosti. Misijo je vodil in upravljal Laboratorij za uporabno fiziko Univerze Johns Hopkins.

Dvojčica sonde bo v atmosfero vstopila pozneje

Van Allen Probe A je sicer sedem let aktivno meril sevanje, preden je satelitu zmanjkalo goriva. Brez njega se ni več mogel pravilno usmerjati proti Soncu, da bi napajal svoje sončne panele, zato je leta 2019 prenehal delovati.

Njegova dvojčica Van Allen Probe B je še vedno v orbiti, vendar tudi zanjo znanstveniki pričakujejo, da se bo nekoč vrnila na Zemljo. Po trenutnih ocenah naj bi se to zgodilo nekje po letu 2030.