Skupaj z Rikom sta tvorila prepoznaven dvojec, ki ga je poznal skoraj vsak, ki je kdaj stopil na Titov ali Carpacciov trg. Nista bila del razglednic, nista bila del turističnih prospektov. A bila sta del mesta. Njegovega utripa, njegovih robov, njegovega značaja.

Za nekatere posebneža, za druge brezdomca. Za tretje nadloga. A morda sta bila predvsem ogledalo družbi, ki pogosto ne zna ali ne zmore sprejeti drugačnosti. Odgovor, kaj sta pomenila, si mora vsak poiskati sam.

Ker je življenje neizprosno, Senadovo zdravje se je krhalo, ju zadnje čase na ulici ni bilo več tako pogosto videti.  A tudi ko mu je glas že skoraj pojenjal, je na Škofijah še vedno znal ustaviti mimoidočega in z nekaj besedami deliti misel, preprosto in iskreno.

Na njuno drugačnost je nedavno na Radiu Koper opozoril tudi Drago Mislej - Mef. V studio je prinesel posnetek srečanja z znanima koprskima posebnežema 'Rikom in Senadom' in ju tako napovedal: "V tem našem svetu zmanjkuje takih ljudi. Res je, včasih smo jih imeli polno glavo. Ampak oni so dali temu svetu, temu življenju eno dodatno barvo. Današnji svet teh barv nima več – teh posebnežev, teh drugačnežev. Ta dva sta kot odprt akord. Koga bodo imele nove generacije? Na telefonu teh ljudi ni."

In še nekaj je pomembno. Senad in Riko nista bila digitalna. Nista imela profilov, sledilcev ali zgodb, ki izginejo po 24 urah. Bila sta prisotna. Tukaj in zdaj. Včasih glasna, a nikoli vsiljiva. Bila sta del mestnega vsakdana, kot zvok zvonov ali šum morja. Neuradni maskoti Kopra, ki sta s svojo pojavnostjo mehčala robove urbanega prostora. In prav ti ljudje pogosto postanejo njegov najbolj prepoznaven obraz.

Senad je bil eden izmed njih. Morda ni imel veliko, imel pa je svojo prisotnost. In to je včasih več, kot si mislimo.

Koper se je poslovil od človeka, ki ni sodil v okvirje, a je sodil v mesto.